• Avtor Substral
• V kategoriji Tradicionalni vrt

---

Na Substralov EKO in tradicionalni vrt smo v juliju zopet sadili. Svoje mesto so na gredicah dobile solata rezivka, endivija, tri vrste radiča, kitajski kapus in koleraba.

Solata rezivka

Ta vrsta solate ne oblikuje glave temveč rozeto. Lahko jih sejemo gosteje kot glavnato solato, prav tako lahko mlade liste večkrat porežemo ali obtrgamo. Liste te solate so močneje narezani. Mi smo izbrali in posadili dve sorti in sicer s svetlo zelenimi ter rjavozelenimi listi. Prednost te vrste solate je, da nam v vročih poletnih mesecih ne uide tako hitro v cvet kot to stori glavnata solata.

Endivija

Je enoletnica, ki jo gojimo zaradi listov. Čeprav so jo poznali že stari Grki in Rimljani, pa so jo šele v 16. Stoletju pričeli ločevati od solae. Izhajala pa naj bi iz Indije.

Obstajata dve vrsti:

• eskariolke: imajo podolgovate in rahlo nazobčane liste (dečkova glava)
• mahovke: pri nas manj razširjena ima močno nazobčane liste

Poletne sorte imajo kompaktne rozete in samobelilno sposobnost za razliko od jesenskih oz. zimskih sort, ki naredijo večje rozete, jih pa je potrebno dodatno beliti. Najbolj razširjene so eskariolke, čeprav so mahovke odpornejše, tako na sušo ali višek vlage in celo proti boleznim.

Neobeljeni zeleni listi vsebujejo intibin. Ta daje listom grenak okus.  Z beljenjem povečamo krhkost listov in zmanjšamo grenak okus. Z beljenjem pričnemo 10-14 dni pred porabo, ker se s tem izognemo nevarnosti gnitja listov.

Endivija vsebuje več mineralov in vitaminov, kot solata. Uživamo jo predvsem presno. Vsebuje malo energije.

Endivija je sorodnica radia in cikorije in tudi vsebuje enake zdravilne kot cikorija, le da jih je v njej bistveno manj. Pospešuje in uravnava izločanje žolča, spodbuja delovanje jeter, pospešuje prebavo, krepi želodec, čisti kri in spodbuja delovanje ledvic in mehurja.

Endivijo je potrebno redno okopavati in zalivati. Med dobre sosede sodijo korenček, paradižnik, visok fižol,… med neprimerne pa peteršilj in zelena. Na njej se rade pojavijo koreninske in listne uši, od bolezni pa pegavost listja in pepelasta plesen.

Radič

Radič izvira iz divje vrste, ki je razširjena v Evropi, severni Afriki, na Bližnjem vzhodu in v Sibiriji. Že stari Grki in Rimljani pa so jo poznali tudi kot zdravilno rastlino.

Razlikujemo koreninsko cikorijo, ki se uporablja za krmo oz. pripravo kavnega nadomestka in pa solatni tip, ki je veliko bolj cenjen. Ta tip radiča so prvi začeli pridelovati v Belgiji v 19. stoletju pod imenom belgijski radič ali witloof (vitlof) od koder se je razširil tudi v sosednje dežele. Pri nas je znan goriški radič, katerega tudi že pridelujemo več kot 100 let.

Gojenje zelenega radiča za siljenje je razširjeno predvsem v zahodni Evropi (Belgija, Nizozemska, Francija, Nemčija). Rdeče in pisane sorte pa pridelujejo predvsem v Italiji.
Radič posebej kot zimska zelenjava (glavnati, siljeni). V krajih z milo klimo prezimi tudi na prostem.

Radič je bogat z minerali in vitamini, poleg tega pa je znan še po organskih kislinah in intibinu. Uporabljamo ga lahko kot svežo solato (solatnik, siljeni, glavnati radič) ali pa kuhanega. Znanih je več kot 600 načinov priprave.

Na voljo je praktično celo leto. Lahko ga uporabljamo rezanega (solatnik), siljenega (pozimi) ali kot glavnati radič. Največkrat ga uporabljamo za pripravo solate, lahko pa ga uporabimo kot dodatek drugim jedem (npr. rižote) ali celo za dekoracijo jedi. Pri radiču lahko uživamo vse dele rastline: korene, liste, glave, stebla in tudi cvetove.
Vsebuje veliko učinkovin kot so npr. vitamini, minerali, grenčine,... Vsebnost učinkovin se razlikuje med sortami in je odvisna tudi od načina gojenja. Več učinkovin vsebujeta radič v rozetah in solatnik, manj pa glavnati radič.

Radič ureja izločanje žolča, spodbuja delovanje ledvic in jeter, poživlja krvni obtok ter pospešuje prebavo.

Poznamo:

•    glavnati radič
•    radič solatnik
•    radič za siljenje
•    katalonski radič ali cikorija

Glavnati radič

Poznamo glavice z zeleno rumeno belo obarvanimi listi (Pan di Zucchero, milanski), potem glavice z zelenimi oz. rahlo pisanimi listi (monivip, ) ali rdeče obarvane glavice (anivip). Poleg teh poznamo še rastline, ki razvijejo podolgovate, koničaste glavice (vzgojeno iz treviškega radiča).

Glavnati radič sejemo marca (v tople grede) na prosto pa od maja do julija. Bolj uspešno kot sejanje je sajenje sadik z koreninsko grudo. Pri tem moramo paziti, da ga ne posadimo pregloboko, ker ima radič potem manjše glavice. Kar se tiče oskrbe je posevek po potrebi potrebno okopati, v suhem obdobju zalivati, priporoča pa se tudi zastiranje tal. Dobri sosedi glavnatega radiča so paradižnik, visoki fižol in korenček, med neprimerne sosede pa sodi peteršilj. Od bolezni se na njem rada pojavi pepelaste plesen, veliko škode pa naredijo tudi polži ter listne in koreninske uši.

Radič solatnik

Je namenjen za pridelavo sveže solate preko celega leta (sejemo ga 3-4x), posamezno setev pa režemo 4-5x. Sejemo ga čim bolj gosto in režemo v 10-14 dnevnih razmikih. Dobro prezimi. Poznamo več sort: tržaški solatnik, goriški solatnik, grumolo verde, gruolo biondo

Sejemo ga od februarja do avgusta (setev na gosto). Z rezanjem pričnemo, ko listi dosežejo približno 10 cm. Izmed škodljivcev ga napadajo listne in koreninske uši, polži in miši, med boleznimi pa so bolj pogoste pepelasta plesen, rja in gniloba koreninskega vratu.

Radič za siljenje

Radič za siljenje sejemo junija direktno na gredico ali ozke in globoke lončke, če želimo vzgojiti sadike. Radič za siljenje izkopljemo jeseni, ko pričnejo listi rumeneti in se povešati. Izkopanim rastlinam odstranimo zunanje listi (lahko jih tudi odrežemo – 2 cm nad koreninskim vratom) nato pa jih vložimo v zabojčke ali tople grede. Zasujemo jih z vlažno šoto, peskom ali zemljo, da se korenine ne izsušijo. Ob tem jih občasno še navlažimo. Silimo jih v temnem prostoru, ki ne sme biti prehladen in ga moramo po potrebi ogrevati. Radič z rdečimi listi silimo pri nekoliko nižjih temperaturah (10 – 15°C), kot tistega z zelenimi listi (12 – 18°C). v tem času rastlina razvije krhke, a sočne liste, rozete ali glavice (odvisno od sorte). Ob spravilu lahko liste obtrgamo ali odrežemo glavico ali rozeto nekaj cm nad koreninskim vratom in s siljenjem nadaljujemo, dokler se korenika ne izčrpa.

Cikorija

Je od vseh radičev pri nas najmanj poznana. Razvije pokončne rozete  z ozkimi in močno nazobčanimi listnimi ploskvami. Gojimo jo predvsem poleti in jeseni. Na prostem prezimi v krajih z milo klimo sicer jo moramo pozimi gojiti v zavarovanemu prostoru. Za prehrano jo uporabljamo kuhano, cvetna stebla pa lahko pripravimo kot beluše.
Je bolj grenka kot radič, saj vsebuje več intibina.

Vzgajamo jo podobno kot glavnati radič, z direktno setvijo  ali vzgojo sadik. Režemo jo od zgodnjega poletja do pozne jeseni oz zime.

Cikorija je zelo cenjena kot dietetična hrana, saj vsebuje veliko zdravilnih učinkovin. Kuhano uporabljamo v solatah samostojna ali s krompirjem ali fižolom. Lahko jo tudi dušimo ali uporabimo kot nadev za palačinke.
Vsebuje veliko mineralov, vitaminov in grenčin. Pospešuje izločanje žolča, spodbuja delovanje jeter, pospešuje prebavo in spodbuja krvni obtok. Poživi oslabel organizem in okrepi delovanje notranjih organov.

Cikorijo sejemo od aprila do julija. Dobro se počuti v družbi paradižnika, visokega fižola in korenčka, peteršilj pa ni primeren sosed. Na njej se lahko pojavi pepelasta plesen ali listne oz. koreninske uši. Nasad je potrebno po potrebi okopati  in zalivati, priporočeno pa je tudi zastiranje tal.

Kitajski kapus

Ta stara vrtnina izhaja iz Kitajske, ki je nastala s križanjem med pakčojem (listnati kitajski kapus) in repo in je najbolj znana pod imenom kitajsko zelje. Ima zelo kratko rastno dobo (45 – 80 dni) in ga lahko pridelujemo tudi spomladi, čeprav ga večina seje poleti v največji vročini.

Kitajski kapus lahko uporabljamo presnega v solati, lahko pa tudi kuhanega (nima značilnega vonja po zelju) ali dušenega. Vsebuje veliko vitamina C.

Ker za razliko od zelja ne napenja se njegova uporaba priporoča vsem, ki imajo s tem težave (bolniki).Kitajsko zelje je lahko prebavljiv in podobno kot zelje, ugodno vpliva na zdravljenje bolezni in drugih zdravstvenih težav. Zaradi svojih lastnosti je zelo primeren za dietno prehrano.

Gredo na kateri raste je potrebno občasno okopati in rastline zaliti. Priporočamo tudi zastiranje tal. Tudi bolezni in škodljivci, ki ga napadajo so isti kot pri zelju. Izmed bolezni se lahko pojavi golšavost in črnoba kapusnic. Včasih se pojavijo tudi nekroze, ki nastanejo zaradi pomanjkanja hranil (kalcij). Izmed škodljivcev pa ga ogroža kapusova muha, bolhači ter gosenice kapusovega belina.

Dobri sosedje so blitva, fižol, grah, špinača, zelena in zelišča, med slabe pa sodi čebula.

Koleraba

Izhaja iz severne Evrope in Sredozemlja. Je odporna na nizke temperature in se dobro skladišči. Vsebuje tudi veliko hranil (ogljikovi hidrati, beljakovine, vitamin C).

Ločimo sorte z belim mesom, ki so namenjene za prehrano živali in sorte z rumenim (oranžnim) mesom, ki so namenjene za prehrano ljudi. Sejemo v maju in juniju, sadike pa lahko presajamo tudi še julija. Za vzgojo je nezahtevna, edino pri presajanju potrebuje dovolj vlage. Posevek zahteva redno oskrbo (okopavanje, zalivanje, dognojevanje). Koreni morajo biti prekriti z zemljo, sicer nadzemni deli pozelenijo. Z grede jo pospravimo jeseni (od septembra do novembra). Ob spravilu odstranimo liste. Koleraba se dobro skladišči (v kleti ali zasipnicah) zato jo veliko uporabljamo pozimi.
Uporabljamo jo predvsem pozimi. Dodajamo jo juham, enolončnicam, mineštram,… Mlado lahko uživamo tudi surovo (olupimo jo in nastrgamo ter dodamo solati. Gomolje lahko tudi silimo.

Vsebuje vitamine (skoraj toliko vitamina C kot limona) in velik ogljikovih hidratov. Koleraba pospešuje prebavo in pomaga pri zaprtju. Zelo primerna je kot dietno hranilo. Uporabljamo jo pri obolenjih prostate, bronhitisu, kašlju, angini…

Dobro uspeva v družbi fižola, graha, krompirja, solate, redkve, rdeče pese, zelene, črnega korena, špinače, paradižnikov in belušev. Izrazitih slabih sosedov koleraba ne pozna. Od bolezni je nevarna plesen, pojavijo se lahko tudi viroze. Med škodljivci pa na njej najpogosteje najdemo kapusovo muho, kapusove stenice in bolhače.

Koleraba je dvoletna rastlina, vendar se njen užitni del razvije že v prvem letu.