• Avtor Substral
• V kategoriji Eko vrt

---

Substralova strokovnjaka sta EKO vrtnarki predstavila zasaditveni načrt in ji razložila, da smo razdelitev gredic in kolobar načrtovali glede na užitne dele rastlin. Oglejte si, kako so posejali in posadili peteršilj, rukolo, različne solate, por, čebulo, česen, korenje, jagode in grah.

Vrt smo načrtovali in zasadili glede na užitne dele rastlin in sicer:

• list (motovilec, rukola, zimska solata, solate, špinača, por, blitva, zelje, ohrovt, radič, endivija, kitajsko zelje)
• plod (žita, grah, leča, bob, koruza, soja, čičerika, kumare, buče, nizek in visok fižol, paradižnik, paprika, jajčevci, jagode)
• korenina (česen, čebula, šalotka, korenje, redkvica, krompir, pastinak, pesa, gomoljni peteršilj, gomoljna zelena, koleraba, črna redkev, repa)
• cvet (kamilice, komarček, janež, melisa, meta, ognjič, koper, šetraj, majaron, bazilika, cvetača, brokoli, astre, cinije, tagetes, krompir, jagode)
• trajni nasad (jagode, rabarbara, hren, šparglji,…)

Primer kolobarja

 

 

1. greda

Peteršilj

Posadili smo nekaj sadik, da bomo čim prej prišli do pridelka, poleg tega pa smo peteršilj (listni) tudi posejali. Je ena najbolj poznanih zelenjavnih in zdravilnih rastlin. Je dvoletnica, pri kateri za prehrano uporabljamo liste in korenino in tako tudi ločimo;

- listni peteršilj,
- korenasti peteršilj.

Za vzgojo ni zahteven in ne potrebuje veliko toplote. Potrebuje kar precej časa da vzkali (približno 2-3 tedne), če je pomlad suha in mrzla tudi dlje. Po vzniku ga je potrebno razredčiti, kajti le tako lahko rastline bujno rastejo. Med rastjo je potrebno peteršilj tudi večkrat okopati, opleti in zaliti. Pri listnem peteršilju že med rastjo sproti obtrgujemo, korenastega pa ponavadi pustimo na vrtu do jeseni in nato izkopljemo korenino. Gojimo ga lahko tudi v posodah na okenskih policah in balkonih.

Uporablja se predvsem kot začimba, kot dodatek jedem, poleg tega pa tudi za dekoracijo in za zdravljenje. Uporabljamo svežega, saj s kuhanjem izgubi svoje učinkovine. Liste lahko tudi posušimo in jih uporabljamo tudi pozimi, korenine pa lahko skladiščimo v kleti.

Za zdravljenje se uporabljata korenina in seme. Peteršilj pospešuje izločanje seča. Pomirja živce in krče v prebavilih ter odganja vetrove. Uravnava krvni obtok in pomaga pri zdravljenju revme, ekcemov, celulita… Svež peteršilj pospešuje tek in izločanje želodčnih sokov.

Med dobre sosede spadajo redkvica, kumare in paradižnik, med slabe pa solata in radič.

Peteršilj lahko napade peteršiljeva plesen, pogosta je peteršiljeva pegavost, v neugodnih talnih razmerah pa pride tudi do rumenenja in odmiranja. Od škodljivcev ga rade napadejo listne in koreninske uši.

Rukola

Posejali smo rukolo, izjemno nezahtevno rastlino za vzgojo, ki jo lahko gojimo na vrtu ali v posodah. V prvem pridelku boste lahko uživali že 40 dni po setvi.

Sejemo jo lahko od aprila do oktobra. Potrebuje le dovolj sonca in redno zalivanje.
Uporabljamo sveže mlade liste, ki imajo pikanten okus. Lahko jih dodajamo drugim solatam, ali jih pripravimo kot samostojno solato. Uporabljamo jih tudi kot dodatek sendviče, sirovim jedem, picam, zelenjavnim juham,...

Je precej odporna na rastlinske bolezni pa tudi škodljivci ji ne pridejo do živega. Zelo radi jo imajo majhni hroščki imenovani bolhači, ki luknjajo liste, zato za zaščito posadimo zžametnice.

Vsebuje veliko vitaminov, železa in folne kisline. Deluje diuretično, poskrbi za izločanje želodčnih sokov in s tem na pospeševanje prebave ter ugodno vpliva na lenočrevesje.

Poznamo dve vrsti rukole in sicer:

- navadno rukolo (izhaja iz Azije), ki ne prezimi in ima širše liste z gladkim listnim robom,
- divjo rukolo (samonikla mediteranska rastlina), ki prezimi in ima narezljan listni rob,

Rukola spada v rod križnic, kamor spadajo tudi zelje, ohrovt, cvetača, kolerabica,…

Dobri sosedje: solata, korenček, bučke, melone, paradižnik, rdeča pesa, špinača, peteršilj, blitva, fižol, grah. Slabi sosedje: kapusnice, ožepek, kumare, čebula.

Solata

Posadili smo dve vrsti solate glavnato solato (ljubljanska ledenka) in solato berivko (hrastov list).

Solata spada med najstarejše in najpomembnejše vrtnine na Slovenskem. Jemo svežo, saj se s shranjevanjem izgubljajo hranilne snovi. Tudi pripravimo jo tik preden jo postrežemo. Prav tako je ne namakamo, ampak liste samo speremo, ker tudi z namakanjem izgubljamo pomembne snovi. Poznamo veliko načinov uporabe solate. Jemo jo lahko nezabeljeno ali zabeljeno, začinjeno ali nezačinjeno. Lahko jo dodajamo mesu, sendvičem ali drugim vrtninam.

V starem veku so jo uporabljali kot pomirjevalo. Učinkovine v solati uravnavajo pH krvi, zmanjšujejo zakisanost in čistijo kri. Solata se priporoča kot predjed, saj grenčine in citronska kislina v njej pospešuje prebavo. Priporočena je v prehrani srčnih in ledvičnih bolnikov. Še posebej jo priporočajo ljudem, ki se zdravijo z obsevanjem. V svežih solatnih listih so namreč snovi, ki preprečujejo posledice radioaktivnega sevanja. Solata se uporablja tudi v kozmetiki za čiščenje kože in pri opeklinah.

Dobri sosedje: korenček, zelena, čebula, paradižnik, redkvica, fižol, grah, beluš, zelje. Slab sosed: peteršilj.

Solato lahko napade solatna in siva plesen, od škodljivcev pa so največ težav povzročajo strune in koreninske uši. Med rastjo je potrebno solato okopavati, zalivati in zastirati.

Ljubljanska ledenka: posadili smo 12 (?) sadik ljubljanske ledenke. To je stara domača sorta, krhkolistne solate, ki naredi velike in kompaktne glave, rumeno zelene barve. Dobro prenaša vročino in ne uspeva v senci. Gre pozno v cvet.

Hrastov list: ima liste v obliki hrasta (od tod tudi ime), temno rdeče barve . Posebnost te solate je, da listov ne režemo, ampak jih obtrgujemo. Zaradi tega se lahko rastlina obnavlja. Pridelujemo jo od zgodnje pomladi do poznega poletja.

Por

Izhaja iz Sredozemlja in se od drugih čebulnic loči po ploščatih listih. Je preprost za pridelavo; odporen je proti nizkim temperaturam, zato ga lahko gojimo preko celega leta. Vzgajamo ga predvsem iz sadik in ga sadimo spomladi (marec) za poletno spravilo (avgust) in poleti (julij) za jesensko zimsko uporabo (do aprila naslednjega leta).

Iz pora lahko pripravimo številne okusne jedi, najbolj znana je porova juha. Za prehrano uporabljamo lažno steblo in liste. Uporabimo lahko tudi cvetno steblo, iz semena pa pripravljamo čaj. Por lahko pečemo, kuhamo ali okisamo. Lahko ga tudi sušimo in zamrzujemo.

Vsebuje podobne sestavine, kot česen in čebula, le da so v milejši obliki. Za razliko od drugih čebulnice ne draži želodca. Glavna učinkovina so eterična olja, ki vsebujejo žveplo. Por ugodno vpliva na črevesje, srce in pljuča. Pospešuje prebavo (eterična olja pospešujejo izločanje črevesnih in želodčnih sokov, jeter in žolča). Vpliva tudi na izločanje seča, priporočajo ga pri ledvičnih obolenjih, boleznih prostate, revmatičnih obolenjih,… Por uporabljamo tudi za obloge pri protinu ter za lajšanje bolečin, zdravljenje pikov insektov, čiščenje ran,…

Por moramo redno okopavati, zastirati in zalivati. Lahko pa se odločimo za beljenje.

Dobri sosedje: črni koren, endivija, paradižnik, zelena, zelje, solata, korenček. Slabi sosedje: čebula, grah, fižol.

Ob bolezni ga napada rja in plesen, veliko težav pa povzroča čebulna muha. Proti njej se borimo s prekrivanjem pora.

2. greda

Na to gredo nameravamo posaditi paradižnik, vendar da zemlja ne bo samevala, smo na gredo posejali solato berivko in mesečne redkvice. Seme berivke sejemo v vrste.

Redkvica

Novejša vrsta, gojiti so jo pričeli šele v 18. stoletju. Je enoletnica in jo pridelujemo zaradi korenov, ki so različnih oblik in različnih barv. Ima zelo kratko rastno dobo, zato jo najpogosteje sejemo v mešane posevke. Za svoj razvoj potrebujejo dovolj vlage, sicer so koreni majhni in pečejo. Na pregnojenih tleh zrastejo puhli i mehki koreni.

Redkvice pričnemo nabirati, ko dosežejo debelino 2 cm. Uporabljamo liste in korene. Posebno pomembnih učinkovin ne vsebuje. Grenčine v njej pa ugodno delujejo na izločanje sline in pospešujejo tek.

Dobri sosedje: solata, korenček, čebula. Slab sosed : kumare.

Radi se jo lotijo bolhači, ki luknjajo liste, zaradi preveč ali premalo vode, pa koreni lahko pokajo.

3. greda

Čebula

Izhaja iz Indije od koder se je razširila po celem svetu. Je izjemno cenjena tudi kot zdravilna rastlina. Pridelujemo jo lahko na tri načine. Pri nas se je najbolj udomačilo pridelovanje čebule iz čebulčka. Lahko pa jo pridelamo še iz semena, tretji način pa je pridelava iz  sadik, kjer seme ne posejemo na prosto, temveč iz njega vzgojimo sadike.

Čebulček sadimo zgodaj spomladi (marec, april). Izberemo čebulček debeline 1-2 cm, pri debelejšem bodo rastline odgnale v cvetno steblo, pri drobnejšem pa ne bomo dobili debelih čebul. Debel čebulček lahko v tem primeru uporabimo za gojenje mlade čebule. Čebulo pobiramo, ko listi poležejo in se posušijo.
Uporabljamo jo lahko na številne načine: svežo, vloženo, kuhano, pečeno, dušeno,… Za prehrano je najpomembnejši podzemni del, pri mladi čebuli pa je uporaben tudi velik del listov.

Sodi med najstarejše zdravilne rastline. V zdravilstvu se uporablja na različne načine. Čebulni sok čisti kri, spodbuja tek, krepi živce, pospešuje prebavo, razkužuje…

Dobri sosedje: bučke, kolerabica, korenček, kumare, paradižnik, peteršilj , rdeča pesa, solata. Slabi sosedje: por, grah, fižol, kapusnice.

Od bolezni je najbolj nevarna čebulna plesen, od škodljivcev pa čebulna muha. Če jev tleh preveč dušika, pa je čebula vodena in rada gnije.

Česen

Tudi česen izhaja iz Azije in se z leti razširil po celem svetu. Spada med najstarejše in čebulnice z najmočnejšim okusom.

Za prehrano uporabljamo nedozorel mlad česen (liste, steblo, čebulico) in dozorel česen (glavica). Poznamo ozimni česen, ki ga sadimo jeseni in jari česen, ki ga sadimo spomladi. Sadimo posamezne stroke, ki jih dobimo iz glavice. Česen moramo med rastjo okopavati, zalivati in zastirati.

Mlad česen pobiramo junija, zrelega pa konec poletja (avgusta), ko poležejo stebla oz. ko porumeni tretjina listov..
Uporabljamo ga za izboljšanje okusa jedem, mladega pa tudi kot samostojno jed.

Je izjemno zdravilen (v šali ga imenujejo tudi ruski penicilin). Zdravilne so predvsem snovi v njegovem soku (razna eterična olja), ki imajo razkuževalno pomoč. Znižuje holesterol in krvni tlak, pomaga pri preprečevanju gripe, zdravi prebavne motnje,…

Dobro sosedje: jagode, maline, solata, sadno drevje, paradižnik, rdeča pesa, korenje, kumare, žametnica, kapucinke, ognjič. Slabi sosedje: fižol, grah, bob, čičerika, soja.

Najpogostejše bolezni so rje, plesni in kloroze, od škodljivcev pa čebulna muha, nematode in sovke.

Korenje

Najpomembnejša korenovka, ki izvira iz Srednje Azije, je izjemno uporaben in bogat s hranili. V Evropi raste tudi kot plevel, pri nas pa so ga gojili že mostiščarji.

Sejemo ga večkrat(od pomladi do poletja), kali zelo počasi, za kalitev pa potrebuje veliko vlage. Boljši vznik skušamo doseči z zalivanjem in s prekrivanjem tal. Korenček gojimo zaradi korenov, ki so lahko različnih velikosti in oblik. Zadnji čas za spravilo je, ko pričnejo rumeneti zunanji listi.

Korenček (surov ali kuhan) uporabljamo za solate, priloge in kot zelenjavo za juho. Tudi korenčkov sok je zelo osvežilen in zdravilen. Korenček lahko tudi zamrznemo, vkuhavamo ali vlagamo. Za prehrano lahko uporabimo tudi zeleni del rastline, ki ga lahko pripravimo kot špinačo.

Ima tudi zdravilne lastnosti: pomaga pri prehranskih motnjah, pospešuje tek in povečuje odpornost proti nalezljivim boleznim. Poleg tega še čisti kri, znižuje sladkor v krvi, varuje pred aterosklerozo in slabokrvnostjo, utrjuje kosti in pospešuje izločanje vode. Deluje tudi na zboljšanje vida.

4. greda

Jagode

So razširjene po vsem svetu. Že stari Grki in Rimljani so jagodo omenjali kot zdravilno rastlino. V Sloveniji divje rastejo tri vrste jagod, med katerimi je najbolj poznan navadni jagodnjak, ki ga imenujemo tudi gozdna jagoda. Jagode, ki jih gojimo na vrtovih in posodah pa imenujemo žlahtne ali vrtne jagode. Te jagode so nastale z medvrstnim križanjem severnoameriških in čilskih gozdnih jagod v Franciji leta 1750.

Sedaj ločimo jagode predvsem po rodnosti na enkrat in večkrat rodne. Najbolj cenjene sorte so tiste, ki rodijo poleti, vendar pa so na našo veliko žalost rodne samo enkrat na leto. Med njimi ločimo rane sorte, ki rodijo od konca maja do konca junija, srednje sorte, ki rodijo od srede junija do srede julija in pa pozne sorte, ki zorijo od začetka do konca julija.

Mesečne ali večkrat rodne jagode podaljšajo sezono obiranja vendar njihov pridelek ni tako obilen. Plodovi pa so v primerjavi s poleti zorečimi sortami manjši in manj sladki.

Jagode dobro uspevajo v nekoliko bolj kislih tleh, zato je dobro vrtnim tlem dodati nekoliko šote ali substrata za acidofilne rastline (substrat za rododendrone).
Tako gozdne kot tudi vrtne jagode imajo več vitamina C kot citrusi. Vitamin C je znan antioksidant (zmanjšuje tveganje za obolelost za rakom). V 100 g svežih jagod količina vitamina C skorajda zadošča priporočeni dnevni vrednosti. Poleg vitamina C vsebujejo še vitamin A ter beljakovine, ogljikove hidrate, vlaknine in mikroelemente kot so kalcij, železo, magnezij, fosfor, kalij...

Uživanje svežih plodov znižuje krvni tlak in delujejo odvajalno. Čaj iz svežih listov pomaga pri driski, čaj iz posušenih listov in korenin pa lajša težave pri uriniranju, čisti ledvice in mehur, pomaga pri zlatenici, lajša črevesne in želodčne težave, blaži oslovski kašelj in astmo ter čisti kri. Čaj iz posušenih listov jagod je tudi okusen dodatek  čajnim mešanicam.

Uporabljajo jih tudi za beljenje zob (vsebujejo fluor), še posebej pa so primerne za diete – so skoraj brez kalorij, vsebujejo pa obilico vitaminov in mineralov.
Žal pa jagode niso primerne za vse. Nekateri ljudje  so na jagode namreč alergični. Alergen, ki sproži reakcijo, naj bi bil povezan z rdečo barvo. Znanstveniki z univerze Lund,so uspeli ugotoviti, da je za alergično reakcijo odgovoren določen protein v rdečih jagodah, ki spominja na znani alergen pelod breze.

Grah

Spada med stročnice, tako kot fižol, bob in detelja. Izhaja iz Evrope in Azije, našli so ga že v starogrških grobovih. Poznamo več vrst graha:

- nizki grah z okroglimi zrni
- nizki grah z oglatimi zrni
- visoki grah (potrebuje oporo)
- sladkorni grah

Sejemo ga večkrat letno (na Primorskem lahko začnemo že jeseni in nato nadaljujemo v pomlad). Drugače lahko posadimo grah tudi v lonček (februarja) in ga nato presadimo na prosto. Na prosto ga sejemo marca oz. aprila (pridelek pobiramo v začetku poletja), nato pa še postopoma do konca junija.

V rodovitnih in dobro prepustnih tleh raste hitro in daje visok pridelek, v slabših tleh pa raste precej počasneje in daje slabši in manj kakovosten pridelek.

Po setvi hitro vznikne, posevek pa je potrebno okopavati, pleti, zastirati, namakati in po potrebi tudi osipati. Bujna nizke sorte, srednje visoke in visoke sorte potrebujejo oporo.

Za prehrano uporabljamo predvsem mlad grah, lahko tudi dozorelega, pri sladkornem grahu pa uporabimo zrnje skupaj s stroki. Mlad oluščen grah uporabljamo v zelenjavnih juhah, kremnih juhah, omakah, rižoti,… Sladkorni grah uporabljamo predvsem pri pripravi juh in v kombinaciji z drugo zelenjavo.
Lahko ga pasteriziramo in zamrzujemo.

Vsebuje veliko beljakovin in vitaminov. V zdravilstvu se uporablja grahova moka za čiščenje kože in zdravljenje izpuščajev. Grahov pire pa je zaradi velike vsebnosti sladkorjev zelo redilen in primeren za odraščajoče otroke.

Grah rada napade rja ali pepelasta plesen, med škodljivci pa listne uši in kasneje ličinke graharja.

Dobri sosedje: blitva, kapusnice, buče in bučke, redkev in redkvica, krompir, lubenice in melone,kumare, repa, koleraba, solata, špinača, zelena… Slabi sosedje: čebula, por, česen, drobnjak,. Šalotka, paradižnik, fižol, paprika.

5., 6., 7. in 8. greda